Liberalna demokracija Slovenije (LDS)

ODGOVORI:


Odgovor na vprašanje št. 1 in 2

Enotni plačni sistem, ki ga je vpeljala prejšnja vlada ravno v času pohoda gospodarske in finančne krize, je bil vsesplošno velik korak nazaj, saj je vpeljal skoraj popolno uravnilovko in še večjo rigidnost. Priznati si moramo (hoteli to ali ne), da plačna nesorazmerja, ki so bila glavni razlog za vpeljavo enotnega plačnega sistema, niso bila odpravljena. Enotni plačni sistem, ki se je pokazal za napačnega in neuporabnega tudi z vidika menedžeriranja je potrebno, razen v ožji državni upravi, ukiniti ter kot nadomestek vpeljati bolj domišljena merila za merjenje opravljenega dela ter učinkov tega dela. Prav tako je potrebno omogočiti boljše nagrajevanje dobrih in odpuščanje slabih, ki demotivirajo delovno okolje. Kljub znižani masi za plače, bi lahko dobre delavce bolje nagrajevali ter jih tako motivirali za učinkovito delo.


Odgovor na vprašanje št. 3 in 4

Sedaj je prav gotovo čas, ko se moramo soočiti z realnostjo, ko si moramo vsi deležniki priznati, da so neodgovorno ravnanje in blokade, ki smo jim bili priča v preteklem obdobju, pripeljali do tega, da bodo novi ukrepi bolj trdi in bo socialna občutljivost na največji preizkušnji. Za to, da bomo lahko v Sloveniji resnično izvedli nujne strukturne reforme javnega sektorja, brez izsiljevanj in blokad ter da bomo ustavili stampedo vedno višjega javnofinančnega primanjkljaja, se bomo morali vrniti na ničelno točko. To seveda lahko pomeni tudi odstop od, v preteklosti, ko so se javne finance podirale, vsi akterji pa smo očitno “praznovali napačne praznike”, sklenjenih kolektivnih pogodb, spreminjanje pogojev dela in višine plač z interventnimi zakoni. Vse to pa lahko postorimo na razumen način, če bo le prišlo do ustreznega širšega političnega konsenza med socialnimi partnerji. Nihče nima več pravice zahtevati nemogočega, položaj je v resnici nezavidljiv, nedotakljivih tudi v javnem sektorju ne more biti več. Kozmetični popravki sistema in polovični ukrepi prav gotovo ne bodo dovolj za to, da bi lahko zagotavljali dolgoročno vzdržnost javnih finance ter boljše upravljanje javnega sektorja.


Odgovor na vprašanje št. 5

Ukrep, ki je nujno potreben (je pa nepopularen), je znižanje plač v javnem sektorju za vsaj 5%, enotni plačni sistem, ki se je pokazal za napačnega in neuporabnega tudi z vidika menedžeriranja pa je potrebno, razen v ožji državni upravi, ukiniti ter kot nadomestek vpeljati bolj domišljena merila za merjenje opravljenega dela ter učinkov tega dela.


Odgovor na vprašanje št. 6, 7 in 8 in 9.

Vse države, ki so se znašle v finančni krizi so se lotile dokaj radikalnih rezov v javni sektor. Poročilo OECD navaja, da tudi v prihodnosti več kot polovica držav članic OECD predvideva zmanjševanje plač in vseh izdatkov v javnem sektorju. Nov plačni sistem, ki je bil uveden v letu 2008 je povzročil v slovenskem javnem sektorju pravi razmah plač (ponekod dvig celo do 30%), novo zaposlovanje je bilo popolnoma nenadzorovano, ves čas pa so tekla pogajanja s socialnimi partnerji o tem za koliko bomo pravice zaposlenih v javnem sektorju in njihove plače še povečali. Vse to, kar se je dogajalo v preteklem obdobju na polju javnega sektorja, je bilo daleč od pravih rešitev, bilo je bolj podobno času, ko ni gospodarske in finančne krize in si lahko privoščimo nore zabave za katere ne bodo izstavljeni nobeni računi.

Na področju javnega sektorja se moramo lotiti dvojega: racionalizacije števila institucij ter čim bolj debirokratizirati postopke ter kot drugo vzpostaviti boljše upravljanje, večjo fleksibilnost pri organizaciji in tudi nagrajevanje. Spremembe morajo zaobjeti vse organe in institucije, nedotakljivih ni. Za korenite reforme pa morajo biti narejene temeljite analize in popisi procesov ter aktivnosti, ki posledično peljejo v racionalizacijo poslovanja nasploh. Samo analiza bi nam predstavila jasno sliko glede potrebnega števila zaposlenih po posameznih področjih. Brez temeljite funkcionalne analize bi bilo neodgovorno govoriti o pavšalnem zniževanju števila zaposlenih v vseh delih javnega sektorja, še bolj neodgovorno bi bilo danes s prstom pokazati na tiste dele, ki morajo biti deležni posebne obravnave. Neizpodbitno dejstvo pa je, da je naš javni sektor neučinkovit in za stanje našega gospodarstva tudi predrag. Spremembe, ki bi nam prinesle enostavno državo pa se morajo dotakniti vseh organov in institucij v vseh vejah oblasti.

Ko govorimo o debirokratizaciji javnih institucij to seveda ne pomeni zmanjševanja števila zaposlenih in večjih obremenitev za tiste, ki “preživijo” ampak s tem pojmom označujemo celotni sistem sprememb, ki pripelje do uprave, ki stane manj in ponuja kvalitetnejše in hitrejše storitve. Torej, govorimo o boljšem upravljanju, večji fleksibilnosti, poenostavitvi upravnih in drugih postopkov ter ambiciji, da z manj predpisi dosežemo večje učinke in racionalnejše delo.

V LDS zagovarjamo omejitev višine plačila socialnih prispevkov ter hkrati predlagamo dohodninsko razbremenitev tako srednjega kot tudi nižjega sloja.
Konfederacija sindikatov javnega sektorja - Izvedba: Insist d.o.o.